Bukov kozliček (Morimus funereus) je večji hrošč iz družine kozličkov (Cerambycidae), ki je razširjen v gozdovih Srednje in Jugovzhodne Evrope. V Sloveniji je razmeroma pogost v mešanih jelovo-bukovih gozdovih, v čistih bukovih gozdnih sestojih pa ni prav pogost. Ni prisoten v gozdovih Koroške in Prekmurja.
Prepoznamo ga po temno sivem telesnem oklepu z žametnim videzom in dveh parih temnejših črnih pik na pokrovkah kril.
Telo bukovega kozlička je dolgo od 15 do 37 mm. Njegovo glavo krasijo dolge tipalke, ki pri samcih, uvite nazaj, presegajo dolžino telesa, medtem ko so pri samicah nekoliko krajše od dolžine telesa. Po dolžini tipalk najlažje določimo spol bukovega kozlička.
Krila niso funkcionalna za letenje, zato je zmotno prepričanje, da bukovi kozlički letijo kot večina drugih vrst hroščev. Njihove vsakoletne migracije so vezane na gozdna tla, debla in odpadle veje dreves. Včasih pa se daljših migracij poslužijo kar na posekanih deblih, naloženih na gozdarske kamione.
Po zapisani znanstveni teoriji hrošč odlaga oplojena jajčeca v trohneč les, predvsem listavcev, kar pa za območje notranjskih jelovo-bukovih gozdov ne drži povsem. Več let smo na območju Javornikov, Snežnika in Menišije iskali bukove kozličke na bukovih štorih, požaganih bukvah na gozdnih tleh in bukovih hlodih, zloženih ob gozdnih cestah, vendar je bil naš uspeh skoraj ničen. Res pa je, da smo vsako leto nekaj primerkov našli tudi na bukovih hlodih, pripravljenih za odvoz iz gozda.
Po nekaj letih intenzivnega iskanja in popisovanja do tedaj redkih najdb ter lokacij bukovega kozlička smo si ogledali sveže požagano jelko in večji jelov štor. Ogledu je sledilo veliko presenečenje, začudenje in razodetje. Na prvem jelovem štoru nad Zadnjim krajem ob Cerkniškem presihajočem jezeru smo opazili kar sedem bukovih kozličkov, na sosednjem štiri, na vseh ostalih pa po tri ali dva. Na površini nekaj sto kvadratnih metrov smo našli več kot 25 kozličkov, kar je bilo več, kot smo jih pred tem zabeležili v celotnem letnem popisu.
Samica odlaga jajčeca v les sveže posekane jelke, pa tudi bukve in smreke. Iz jajčec se razvijejo ličinke, ki več let živijo v odmrlem lesu. Razvoj od jajčeca do odrasle živali traja tri do štiri leta, po nekaterih navedbah tudi pet let. Odrasli hrošči se pojavljajo od začetka maja do konca junija, v višjih in hladnejših legah mešanih gozdov, tako podnevi kot ponoči.
Samica običajno odloži od 50 do 100 jajčec, posamezno ali v manjših skupinah, v razpoke lubja ali lesa.
Bukov kozliček je uvrščen med vrste Natura 2000 (Priloga II in IV Direktive o habitatih NATURA 2000), v Sloveniji je zavarovan z Uredbo o zavarovanih prosto živečih živalskih vrstah, vključen pa je tudi na svetovni seznam ogroženih vrst IUCN v kategoriji ranljiva vrsta (VU – Vulnerable). Poleg tega velja za indikator ohranjenih starodobnih gozdov.
Lokacije opazovanj bukovega kozlička lahko sporočite prek projekta NarcIS – informacijskega sistema o naravi v Sloveniji, na spletnem portalu sporocivrsto.si.
Ministrstvo, pristojno za varstvo narave, si že vrsto let prizadeva za vzpostavitev novih gozdnih ohranitvenih območij, predvsem na območjih državnih gozdov. Na teh območjih želi z zmanjšano in prilagojeno rabo gozdne biomase ustvariti pogoje za ohranjanje redkih vrst ter redkih in izginjajočih gozdnih habitatnih tipov.
