Dvoživke – tihi varuhi narave

Objavljeno: 03. 02. 2026 Avtor: NRP Kategorije: Narava

Dve zeleni regi v plitvi vodi, delno skriti med travami in rastlinjem ob robu mlake.
Zelene rege (Foto: Sara Strah)

Dvoživke so ena najstarejših skupin vretenčarjev na Zemlji. Danes veljajo za ene najbolj ogroženih živali na svetu. Žabe, krastače, pupki in močeradi niso le zanimivi prebivalci mokrišč, mlak in gozdov, temveč imajo ključno vlogo v naravi in posredno tudi za človeka. Njihovo varstvo, še posebej v času spomladanskih selitev, je izjemno pomembno.

Veliki pupek z vzdolžno rumeno črto, ki plava v plitvi vodi med listjem in vodnimi rastlinami.
Veliki pupek (Foto: Sara Strah)
Zelena rega, ki pleza po steblu trstičja ob robu mokrišča, v ozadju pa je vidna voda in gosto rastlinje.
Zelena rega (Foto: Sara Strah)

Pomen dvoživk za naravo

Dvoživke so temelj naravnega ravnovesja. Prehranjujejo se z velikimi količinami žuželk, polžev in drugih nevretenčarjev, s čimer uravnavajo populacije teh vrst. Hkrati so hrana za ptice, ribe, kače in sesalce. Ena sama žaba lahko v sezoni zaužije več tisoč žuželk. 

Zaradi prepustne kože so izjemno občutljive na spremembe v okolju, kar jih naredi odlične bioindikatorje. Upad ali izginjanje populacij pogosto nakazuje resne okoljske obremenitve.

Rosnica, rjavkasta žaba, ki miruje v plitvi, prozorni vodi s prodnatim dnom v senčnem delu potoka.
Rosnica (Foto: Primož Žižek)
Rjavkasta krastača na prodnatih tleh, osvetljena z bližnjo svetlobo, obdana z drobnimi kamenčki.
Navadna krastača (Foto: Primož Žižek)

Pomen dvoživk za človeka

Dvoživke neposredno vplivajo na kakovost bivanja ljudi, saj zmanjšujejo število komarjev in drugih žuželk, ki so lahko prenašalci bolezni ali kmetijski škodljivci. S spremljanjem njihovega stanja lahko posredno ocenjujemo kakovost vode, tal in zraka. Tudi njihov habitat – mokrišča – so izredno pomembna za človeka, saj pomagajo uravnavati nihanja vode, blažiti podnebne spremembe in zmanjševati posledice poplav. Poleg tega imajo pomembno izobraževalno vrednost, saj pogosto predstavljajo prvi stik otrok z divjo naravo in spodbujajo odgovoren odnos do okolja.

Oseba v črni jakni drži v rokah majhno dvoživko z rumeno-črnim vzorcem na trebuhu.
Hribski urh (Foto: Rudi Kraševec)
Skupina dveh odraslih oseb in dveh otrok ponoči pregleduje zeleno vedro na travnati površini; eden od otrok se skloni nad vedro, medtem ko drugi stojijo ob njem in opazujejo.
Reševanje dvoživk (Foto: Rudi Kraševec)

Ogroženost dvoživk

Dvoživke so med najbolj ogroženimi skupinami živali na svetu. Glavne grožnje so izguba in drobljenje življenjskih prostorov zaradi urbanizacije, intenzivnega kmetijstva in regulacij vodotokov, degradacija habitatov ter onesnaženje vode, tal in zraka. Ogrožajo jih tudi podnebne spremembe, ki lahko vplivajo na razmnoževanje in preživetje mladih osebkov. Poleg tega jih ogrožajo še razne bolezni ena izmed njih je hitridiomikoza (glivna okužba), ki povzroča masovna izumrtja po svetu. Pomemben dejavnik ogroženosti je tudi cestni promet

Dva hribska urha v ampleksusu, osvetljeni v motni, rumenkasti vodi.
Ampleksus hribskega urha (Foto: Sara Strah)
Ličinka navadnega močerada, skrita med listjem in muljem na dnu plitve, motne vode.
Ličinka navadnega močerada (Foto: Sara Strah)

Kako pomagati dvoživkam pri prečkanju cest

Pomagati dvoživkam pri prečkanju cest je ključno za ohranitev njihovih populacij. Vsako leto med spomladanskimi selitvami, ko se žabe, krastače, močeradi in pupki premikajo proti mrestiščem, na cestah pogine na tisoče osebkov. Takšne izgube so za lokalne populacije usodne. Dvoživke so zveste mrestiščem, kjer so se same razvile iz paglavcev, in se praviloma vsako leto vračajo na ista mesta. Zato bodo ceste prečkale vsako pomlad na istih odsekih, ki ležijo na njihovih selitvenih poteh med prezimovališči in mrestišči.

Z ročnim prenašanjem čez cesto, postavljanjem začasnih zaščitnih ograj ali umestitev stalnih podhodov preprečujemo njihovo smrt in ohranjamo stabilne populacije. S tem varujemo posamezne živali, ohranjamo naravno ravnovesje in prispevamo k zdravju ekosistemov, od katerih je odvisna tudi kakovost življenja ljudi. Vsaka rešena žaba ali krastača pomeni prispevek k ohranjanju biotske raznovrstnosti in stabilnosti narave.

Na našem prav posebnem koščku sveta predstavlja glavni problem močno obremenjena regionalna cesta Cerknica–Grahovo, ki poteka neposredno skozi območja, kjer dvoživke v času pomladanskih selitev množično prečkajo cesto na poti proti mrestiščem. Dvoživke enako pot opravijo tudi v drugi polovici leta, predvsem jeseni, ko se iz mrestišč vračajo v gozdove in druga kopenska okolja, kjer bivajo in prezimujejo.

Zaradi gostega prometa cesto uspe prečkati le manj kot tretjina vseh dvoživk, kar dolgoročno vodi v upad in lokalno izumiranje populacij. Po ocenah strokovnjakov bi lahko nekoč številčna populacija dvoživk na Slivniškem območju v naslednjih 10 do 15 letih popolnoma izginila, če ji ne bomo aktivno pomagali.

Dve osebi z odsevnimi brezrokavniki in čelnimi svetilkami ob cesti ponoči pregledujeta zeleno vedro med akcijo prenašanja dvoživk.
Reševanje dvoživk (Foto: Rudi Kraševec)
Rjava žaba sedi ob spodnjem robu začasne varovalne ograje za dvoživke, postavljene ob cesti, v nočnem času; v ozadju so vidne zamegljene luči avtomobilov.
Reševanje dvoživk (Foto: Rudi Kraševec)

Kako lahko pomagate?

  • Upočasnite vožnjo na kritičnih odsekih ceste Cerknica–Grahovo na 50 km/h. Potovalni čas se bo podaljšal le za približno minuto, dvoživke pa bodo varno prišle do mrestišč.
  • Pridružite se akcijam prenašanja dvoživk, ki jih vodi iniciativa Varuhi dvoživk Cerkniško jezero »Cuprnške žabe«. Več informacij in kontakt: www.cuprnske-zabe.si.

 

S preprostimi, a učinkovitimi ukrepi neposredno prispevate k ohranjanju dvoživk in naravne dediščine mistične dežele Cerkniškega jezera, ki je eden najpomembnejših habitatov za te ogrožene vrste v Sloveniji.

Svetovni dan mokrišč 2026: Mokrišča in tradicionalno znanje
Cerkniško jezero kot nizko barje v jesenskih barvah.
Naprej

Svetovni dan mokrišč 2026: Mokrišča in tradicionalno znanje