Kosec (Crex crex) je značilen prebivalec mokrotnih travnikov. Čez dan se skriva v gosti travi, zato ga le redko opazimo, veliko lažje pa ga slišimo. Njegovo značilno rezko oglašanje odmeva predvsem v pozno spomladanskih nočeh, kmalu po tem, ko se vrne s prezimovališč v Afriki.
Prav v času njegovega petja skupaj z Društvom za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije (DOPPS) izvajamo popis pojočih samcev, na podlagi katerega ocenjujemo velikost populacije. Vsako območje popišemo najmanj dvakrat.
Popis kosca na Cerkniškem jezeru ima v Sloveniji najdaljšo tradicijo. Monitoring neprekinjeno poteka že od leta 1992, kar pomeni, da letos poteka že 34. leto. Gre za najdlje trajajoči monitoring katerekoli vrste ptice v Sloveniji.
Še pred dobrim desetletjem je v Sloveniji gnezdilo med 300 in 400 koscev. Največ jih je bilo na Ljubljanskem barju, sledili so Cerkniško jezero, Breginjski Stol, porečje Nanoščice, Planinsko polje in Jovsi. Danes je slika precej drugačna. Populacija se je občutno zmanjšala – letos je bilo v Sloveniji zabeleženih le 219 pojočih samcev, od tega 53 na Cerkniškem jezeru, kar je manj od dolgoletnega povprečja, ki znaša 71 samcev.
Letošnji rezultati so bili sicer po Sloveniji zelo različni. Ponekod je bilo leto celo rekordno uspešno – na Planinskem polju so našteli kar 53 koscev, največ doslej. Na Pivškem pa letos ni bil zabeležen niti en sam kosec, kar se je zgodilo šele drugič v zgodovini popisov.
Manjše število koscev na Cerkniškem jezeru ni posledica poplav. Kosec je namreč vrsta poplavnih travnikov in je na poplave dobro prilagojen. Ob visokih vodah se začasno umakne na višje ležeče robove, po umiku vode pa se vrne na travnike in nadaljuje z gnezdenjem.
Kosec sodi med najbolj ogrožene travniške ptice v Sloveniji in Evropi. Največjo grožnjo mu predstavlja intenziviranje kmetijstva. Nekdaj so mokrotne travnike kosili pozno poleti, danes pa številne travnike izsušujejo, gnojijo ali spreminjajo v njive. Gnojeni travniki z gosto vegetacijo za kosca niso primerni, zgodnja košnja pa lahko uniči njegova gnezda in mladiče.
Na Cerkniškem jezeru je položaj nekoliko drugačen, saj je pred avgustom košnje razmeroma malo, zato neposredna nevarnost uničenja legel ni velika. V zadnjih letih opažamo, da se obseg košnje na Cerkniškem jezeru povečuje. Vse več se kosi tudi najbolj mokrotne, barjanske dele z nizko vegetacijo. S tem postaja življenjski prostor za kosca preveč odprt, zato se težje skriva pred plenilci.
Dolgoletno spremljanje populacije kosca je zato za nas izjemno pomembno, saj nam omogoča boljše razumevanje sprememb v prostoru in pomaga pri iskanju učinkovitih rešitev. Te razvijamo tudi v okviru projekta LIFE TRŠCA, v katerem razvijamo nove kmetijsko-okoljske ukrepe.
Med predlaganimi ukrepi je tudi možnost, da bi kmetje določene travnike kosili le vsako drugo leto in za to prejeli ustrezno nadomestilo. Nepokošena vegetacija namreč naslednje leto koscem zagotavlja boljše skrivališče in ugodnejše razmere za gnezdenje.
Kosec je tako imenovana krovna vrsta, kar pomeni, da z varovanjem njegovega življenjskega prostora hkrati ohranjamo življenjske razmere številnim drugim rastlinskim in živalskim vrstam. Naše raziskave na Cerkniškem jezeru kažejo, da vsakoletna zgodnja košnja ni optimalna niti za številne druge organizme. Med rastlinami so to na primer dišeči luk, sibirska perunika in druge značilne vrste mokrotnih travnikov, katerih populacije se ob prepogosti in prezgodnji košnji zmanjšujejo.
Varstvo kosca tako pomeni varstvo celotnega travniškega ekosistema. V Notranjskem regijskem parku veliko pričakujemo od novih sistemov kmetijskih plačil in verjamemo, da bomo skupaj s kmeti našli rešitve, ki bodo dolgoročno koristile tako naravi kot tudi lokalnim prebivalcem.
Kosci, ki uspešno prezimijo v podekvatorski Afriki in preživijo več tisoč kilometrov dolgo selitveno pot, se praviloma vračajo prav na območje, kjer so v preteklih letih že uspešno gnezdili. Prav zato je ohranjanje kakovostnih travnikov na Cerkniškem jezeru ključnega pomena za prihodnost te izjemne vrste.
