Porečje Cerkniščice in presihajoče Cerkniško jezero predstavljata enega najbolj prepoznavnih kraških mokriščnih sistemov v Sloveniji. Zaradi svoje hidrološke dinamike, krajinske raznolikosti in bogatih habitatov je to območje pomembno zatočišče številnim domorodnim rastlinskim in živalskim vrstam. Prav te naravne značilnosti skupaj s človekovimi posegi ustvarjajo razmere, ki omogočajo uspešno širjenje tujerodnih invazivnih rastlin (ITV).
V okviru projekta LIFE OrnamentalIAS smo pregledali širše območje Cerknice, Cerkniščice in Cerkniškega jezera ter analizirali razširjenost ITV in njihov vpliv na naravne habitate. Popis je bil izveden v rastnih sezonah 2024 in 2025, od maja do oktobra, ko je največ invazivnih vrst v fazi cvetenja, kar omogoča lažjo in bolj zanesljivo identifikacijo in natančnejše beleženje. Na podlagi zbranih podatkov smo ugotovili, katere vrste so najbolj razširjene in imajo največji negativen vpliv na lokalni ekosistem, pri čemer smo posebno pozornost namenili tudi zgodnji identifikaciji vrst v začetnih fazah širjenja. Kar pa je najpomembnejše – take vrste smo tudi takoj odstranili. Evidentirali smo tudi lokacije divjih odlagališč vrtnih odpadkov, ki pogosto vsebujejo invazivne rastline in predstavljajo pomemben vektor širjenja v naravne ekosisteme. Te površine zelenega odreza, ki vsebujejo invazivke, pa bomo z letošnjim letom tudi odstranjevali.
Invazivne tujerodne rastline niso naravno prisotne v okolju, temveč so bile vanj vnesene največkrat s človeško dejavnostjo. Zaradi hitre rasti, učinkovitega razmnoževanja in izjemne prilagodljivosti izpodrivajo domorodne vrste, zmanjšujejo biotsko pestrost in spreminjajo strukturo habitatov. Nekatere vrste lahko vplivajo tudi na zdravje ljudi; cvetni prah ambrozije (Ambrosia artemisiifolia) je močan alergen. Raznozobi grint (Senecio inaequidens) pa vsebuje strupe, ki lahko vstopijo v prehransko verigo. Tudi plodovi lovorikovca (Prunus laurocerasus) so za uživanje strupeni.
Na območju Cerkniščice in Cerkniškega jezera največje površine poraščata tujerodni zlati rozgi (Solidago canadensis, Solidago gigantea), enoletna suholetnica (Erigeron annuus), kanadski topol (Populus × canadensis), lovorikovec (Prunus laurocerasus), robinija (Robinia pseudacacia), žlezava nedotika (Impatiens glandulifera), dresniki (Reynoutria spp.), ambrozija (Ambrosia artemisiifolia), ter rudbekije in astre (Rudbeckia spp., Aster spp.)
Največ invazivnih rastlin se pojavlja ob obrežjih, kjer poplave in erozija ustvarjajo odprta tla, idealna za naselitev vrst, kot so japonski dresnik, žlezava nedotika ter črnoplodni mrkač (Bidens frondosa). Motena tla ob cestah, nasipih in gradbiščih omogočajo hitro naselitev vrst, kot so orjaška in kanadska zlata rozga, enoletna suholetnica in ambrozija. Na kmetijskih površinah se invazivne rastline največkrat pojavljajo na njivah in travnikih. Najpogostejše so: drobnocvetni (Galinsoga parviflora) in vejicati rogovilček (G. ciliata), enoletna suholetnica, ambrozija, rudbekije in zlati rozgi. V naseljih pa najbolj pogosto srečamo lovorikovec, astre, rudbekije, navadno mahonijo (Berberis aquifolium) ter bambuse (Phyllostachys spp.), sirsko svilnico ali papagajčke (Asclepias syriaca), ki lahko iz "nadzorovanih okolij" vrtov preskočijo v naravno okolje, tu pa se hitro razširijo. Najbolj pa se te rastline širijo z nepravilno odloženim zelenim odrezom.
V naravnih mokriščih invazivne rastline še nimajo prevladujoče vloge, največkrat se na obrobju mokrišč pojavljata zlati rozgi in enoletna suholetnica. Medtem ko v gozdovih rastline večinoma ostajajo ob gozdnih robovih ali posekah, kjer se pojavljajo vrste, kot so robinija, zlata rozga, enoletna suholetnica in sivi dren (Cornus sericea).
Širjenje invazivnih rastlin je povezano z naravnimi motnjami, kot so poplave, vodotoki kot koridorji, toplejšim podnebjem in s hranili bogatimi tlemi. Invazivne vrste uspevajo predvsem na odprtih, sončnih rastiščih, pri čemer lahko zmanjšajo pestrost rastlinskih združb, vplivajo na živalske vrste, spremenijo strukturo mokrišč, otežijo naravno sukcesijo in omejijo tradicionalne rabe prostora. Najbolj negativni vpliv imajo visokorasle trajnice in drevesne vrste.
Učinkovito upravljanje vključuje redno spremljanje razširjenosti in odstranjevanje invazivk v zgodnjih fazah razraščanja, ozaveščanje lokalnega prebivalstva, prostovoljske akcije in obnovo prizadetih habitatov. Cerkniško jezero in njegova okolica sta občutljiv ekosistem, kjer invazivne tujerodne rastline predstavljajo resno, a še obvladljivo grožnjo. Zgodnje ukrepanje, sodelovanje lokalne skupnosti in dolgoročno spremljanje stanja so ključnega pomena za ohranjanje naravne pestrosti našega prav posebnega koščka sveta.
Izvedba obsežnih naravovarstvenih projektov presega finančne zmožnosti lokalnega okolja, zato Notranjski park redno prijavlja projekte z možnostjo sofinanciranja s strani Evropske Unije.
Izvedba obsežnih naravovarstvenih projektov presega finančne zmožnosti lokalnega okolja, zato Notranjski park redno prijavlja projekte z možnostjo sofinanciranja s strani Evropske Unije.
