Ko se jesenski zrak navlaži in tla še vedno oddajajo toploto poznega poletja, se iz drobnih razpok v zemlji začne pojavljati nekaj nenavadnega – sluzasta, rumenkasta gmota, ki se počasi razleze po travi. Ni ne gliva, ne rastlina, ne bakterija. To je sluzavka, organizem iz razreda Myxogastria, znanstveno imenovan Mucilago crustacea – oskorjena smrkljevka.
Gre za plasmodij – eno samo, ogromno celico z množico jeder, ki se lahko premika po površinah v iskanju bakterij in organskih delcev, s katerimi se prehranjuje. Ko je dovolj toplo in vlažno, plasmodij zapusti tla in se razleze po travniških rastlinah. Takrat ga opazimo kot bledo rumenkasto do kremasto maso, podobno kot bi nekdo polil gosto tekočino.
Po nekaj urah ali dneh se ta gmota začne spreminjati – postane bela in suha, na površini se tvori tanka skorjica. V notranjosti medtem dozorevajo spore, drobna črna zrnca, ki jih veter raznese po okolici. Ko se to zgodi, sluz izgine – ostane le temna lisa prahu, tih opomnik, da je tam pred kratkim »dihalo« nekaj nenavadnega.
Čeprav njen videz lahko deluje srhljivo, je oskorjena smrkljevka popolnoma neškodljiva. Ne okužuje rastlin in ne povzroča škode – je le del naravnega cikla razkroja, v katerem ima pomembno vlogo pri razgradnji organskih snovi v tleh.
In vendar … ko jo zagledaš sredi travnika po topli noči, v bledi svetlobi jutra, se zdi, kot da si priča nečemu starodavnemu – bitju brez oblike, ki se premika, hrani in izginja, ne da bi za sabo pustilo karkoli razen sledi, da je bilo res tam. Na prvi pogled bi kdo pomislil, da je nekdo ponoči bruhal sredi travnika.
