Vranja jama je kraški bruhalnik ob presihajočem Cerkniškem jezeru na območju Zadnjega kraja, ki je bila v pisnih virih prvič omenjena že leta 1689, ko jo je v delu Slava vojvodine Kranjske opisal Janez Vajkard Valvasor. Jama je danes znana tudi po izjemnem naravnem pojavu – v njenem vodnem delu in delu imenovano žabja plaža, prezimuje večje število sekulj (Rana temporaria). V preteklih raziskavah so v jami zabeležili celo več deset tisoč prezimujočih osebkov, zaradi česar Vranja jama predstavlja eno največjih znanih prezimovališč te vrste na svetu.
Spomladi sekulje zapustijo prezimovališče in se odpravijo proti Cerkniškemu jezeru, kjer poteka njihovo razmnoževanje. Leta 2026 smo zato izvedli monitoring spomladanske selitve, s katerim smo želeli ugotoviti, koliko sekulj zapusti Vranjo jamo, kako poteka njihova selitev in ali se je številčnost v primerjavi s preteklima raziskavama iz let 1996 in 1997 spremenila. Ob tem smo preverili tudi stanje okoliškega habitata, predvsem trstišč in mokrotnih površin na območju Zadnjega kraja.
Rezultati spomladanske selitve
Monitoring je potekal od 4. marca do 24. aprila 2026. Pred vhodom v jamo smo postavili usmerjevalno ograjo in dve pasti, s katerima smo sekulje usmerili na mesto, kjer jih je bilo mogoče prešteti. Osebke smo razvrščali glede na njihov razvojni oziroma reproduktivni status, spremljali pa smo tudi temperaturo in vremenske razmere.
V času monitoringa smo zabeležili 3.525 sekulj. Med njimi je bilo 2.146 odraslih osebkov v ampleksusu oziroma 1.073 parov, 1.036 posameznih odraslih osebkov ter 343 juvenilnih in subadultnih osebkov. Odrasle sekulje so se najintenzivneje selile v začetku marca. Največji selitveni vrh smo zabeležili 11. marca, ko je bilo evidentiranih približno 1.000 osebkov. Juvenilne in subadultne sekulje so se začele pojavljati šele po 14. aprilu, njihovo število pa je doseglo vrh 21. aprila, ko smo zabeležili 231 osebkov.
Selitvena aktivnost je bila povezana predvsem z vremenskimi razmerami. Največ sekulj se je selilo ob dežju ali rosenju, pri čemer je bilo v takšnih razmerah zabeleženih 44,2 % vseh osebkov. Večina sekulj (68,8 %) se je selila pri temperaturah med 5 in 10 °C.
Spolno zrele sekulje se zaradi razmnoževalnega nagona praviloma selijo že ob prvih ustreznih pogojih, pogosto pri temperaturah nad 5–6 °C, saj morajo pravočasno doseči mrestišča in odložiti mrest. Juvenilni in subadultni osebki tega časovnega pritiska nimajo, zato se lahko selijo pozneje, ko so temperaturne in vremenske razmere ugodnejše. V našem spremljanju so se pri temperaturah med 15 in 20 °C večinoma pojavljali juvenilni in subadultni osebki.
Primerjava s preteklimi raziskavami
Primerjava z raziskavama iz let 1996 in 1997 kaže na izrazito razliko v številu zabeleženih sekulj. Leta 1996 je bilo v Vranji jami evidentiranih 9.379 osebkov, leta 1997 pa kar 24.519 osebkov. Leta 2026 smo zabeležili 3.525 osebkov.
Številčnost leta 2026 je bila tako za 62,4 % manjša kot leta 1996 in za 85,6 % manjša kot leta 1997. V primerjavi s povprečjem obeh zgodovinskih let, ki je znašalo 16.949 osebkov, je bilo leta 2026 zabeleženih približno 79,2 % manj sekulj.
Rezultat je pomemben, vendar ga ne moremo neposredno razlagati kot dokaz zmanjšanja celotne populacije sekulj. Med posameznimi leti lahko prihaja do velikih nihanj zaradi vremenskih razmer, uspešnosti jesenske selitve in drugih dejavnikov. Del sekulj lahko prezimuje tudi zunaj Vranje jame. Za zanesljivejšo oceno dolgoročnih sprememb bi bilo zato potrebno monitoring ponoviti v več zaporednih sezonah.
Vpliv obsega in pogostosti košnje na trstične sestoje območja mrestišč dvoživk
Poleg številčnosti sekulj, ki je bila v primerjavi z letoma 1996 in 1997 izrazito manjša, smo analizirali tudi stanje mrestiščnega habitata na območju Zadnjega kraja, saj bi lahko spremembe v njegovem stanju vplivale na številčnost populacije.
Osredotočili smo se predvsem na spremembe v upravljanju območja. Pred letom 2018 Zadnji kraj dalj časa ni bil košen, zato so se tam razvili visoki, gosti in vitalni sestoji trstičja ter druga močvirska vegetacija. Takšna struktura je zagotavljala pomembna zatočišča za odrasle dvoživke ter primerna mesta za odlaganje in razvoj mresta in paglavcev.
Od leta 2018 se je na večjih površinah izvajala košnja. Največji delež površin je bil pokošen v letih 2018, 2019, 2021 in 2022, ko je bilo na analiziranem območju, velikem 82,6 hektarja, pokošenih med 56,3 in 83,8 % površin. Skoraj 74 % površin je bilo v osmih letih pokošenih tri- do štirikrat.
Za dvoživke ni nujno najprimernejše niti popolnoma gosto trstičje niti popolnoma odprt habitat, temveč heterogeno okolje z različnimi strukturami. Na območju Zadnjega kraja takšno heterogenost že naravno ustvarjajo jezerska okna, globlji predeli, ki so estavele, kjer trstičje ne uspeva, pojavlja pa se jezerski biček.
Terenske ugotovitve in predhodne raziskave kažejo, da je pogosta košnja zmanjšala gostoto in vitalnost trstičnih sestojev. Gosto trstičje lahko odraslim dvoživkam, mrestu in paglavcem zagotavlja zavetje ter vpliva na njihovo izpostavljenost plenilcem. Predvsem pomembno je pri omejevanju dostopa večjih rib do plitvin in jezerskih oken. Če je trstičje redkejše, lahko ribe lažje prehajajo med odprtimi vodnimi površinami in območji, kjer se razvijajo mresti in paglavci, s čimer se lahko poveča njihov plenilski pritisk.
Posebej pomembno je suho trstičje iz preteklega leta, saj je v zgodnjem spomladanskem obdobju, ko nova vegetacija še ni razvita, ena redkih razpoložljivih strukturnih oblik rastlinstva. Takrat lahko zagotavlja zavetje ter mesta za odlaganje mresta in njegovo zadrževanje v plitvih predelih. V plitvih območjih lahko rastlinska stebla zmanjšujejo njegovo premikanje zaradi vetra in vodnega toka ter s tem omejujejo njegovo odnašanje v globlje ali drugače manj primerne dele jezera.
Zmanjšanje gostote trstičja lahko zato spremeni razmerje med posameznimi habitatnimi strukturami in zmanjša delež primernih zavetnih razmnoževalnih območij. Hkrati lahko večja odprtost habitatov poveča dostop plenilcev in vpliv vetra ter vodnih tokov. Na uspešnost razmnoževanja lahko vplivajo tudi drugi dejavniki, med njimi podnebne spremembe. Krajše in manj obsežne poplave lahko povzročijo hitrejše presihanje vodnih teles in s tem skrajšajo čas, ki ga imajo paglavci za razvoj.
Spremembe v vegetaciji in njihovo časovno ujemanje z nižjim številom zabeleženih sekulj nakazujejo možnost, da so spremembe v upravljanju habitata eden od dejavnikov, ki vplivajo na stanje populacije. Vendar na podlagi razpoložljivih podatkov ne moremo zanesljivo potrditi neposredne vzročne povezave med košnjo in zmanjšanjem številčnosti sekulj. Na velikost populacije vpliva več medsebojno povezanih dejavnikov, zato bodo za boljše razumevanje njihovega vpliva potrebna večletna spremljanja številčnosti sekulj, stanja mrestišč in režima upravljanja območja.
Zaključek
Monitoring leta 2026 je pokazal, da Vranja jama še vedno predstavlja pomembno prezimovališče sekulj, vendar je bilo število zabeleženih osebkov v primerjavi z raziskavama iz let 1996 in 1997 izrazito manjše. Rezultatov za zdaj ne moremo razumeti kot dokončnega dokaza upada celotne populacije, saj so možna medletna nihanja v številčnosti prezimujočih osebkov, poleg tega pa lahko del populacije prezimuje zunaj jame.
Za dolgoročno ohranjanje sekulj in drugih dvoživk je pomembno ohranjati mozaično strukturo mokrišč – kombinacijo odprtih vodnih površin, plitvih razmnoževalnih habitatov ter dovolj velikih nepokošenih zaplat vitalnega trstičja in druge močvirske vegetacije, ki preprečujejo prehod večjim ribam. Takšni habitati niso pomembni le za dvoživke, temveč tudi za številne nevretenčarje, vodne ptice, ribe in druge vrste.
Nadaljnje sistematično spremljanje številčnosti sekulj, njihovega razmnoževalnega uspeha in sprememb v vegetaciji bo ključno za boljše razumevanje dogajanja v Vranji jami ter za oblikovanje ustreznih ukrepov za ohranjanje tega izjemnega naravnega pojava.
