Na Menišiji, kjer se prepletajo širni bukovo-jelovi gozdovi in pisani travniki, vladajo zakoni narave in njeni najbolj divji predstavniki – medved, volk in ris. Ljubitelju narave ure tu minevajo kot minute.
Menišija je gozdnata visoka kraška planota med Cerkniškim in Planinskim poljem, dolino Cerkniščice in Otavščice ter logaškim Ravnikom, Ljubljanskim barjem in Krimom. Približno 15 km dolga in 6 km široka planota je visoka okoli 700 m in poteka v dinarski smeri severozahod-jugovzhod. Večji del Menišije porašča gozd, v katerem se ni težko izgubiti.
Planoto Menišijo gradita jurski apnenec in triasni dolomit. Apnenec prevladuje na severozahodnem, z gozdom poraslem delu. Na jugovzhodu prevladuje dolomit, kjer je bil gozd v preteklosti deloma izkrčen in obdelan. Tu so bile od 13. stoletja dalje posesti kartuzijanskega samostana v Bistri, od koder je prek Menišije v Cerknico vodila tudi t. i. samostanska pot.

Menišija je dobila ime po menihih kartuzijanih. Prvi zapisi o Begunjah segajo v leto 1260, ko so kartuzijani iz Bistre dobili v last od oglejskega patriarha posesti med Cerknico, Vrhniko, Logatcem in Iško.
Po ljudskem izročilu so predniki meniševcev živeli na gori Slivnici. Kasneje so se preselili pod Slivnico na Njivice (ledinsko ime predela v bližini Otonice). Tu se po pripovedovanju še vedno nahajajo v naravi sledi poselitve. Po ponovni preselitvi v devetem stoletju so nastale sedanje vasi: Selšček, Topol, Begunje, Bezuljak, Kožljek, Dobec in Otave.
Kraška planota, na kateri se gozdovi prepletajo s pisanimi travniki, je zaradi svojih razgibanih cest z malo prometa raj za kolesarje, pa tudi za ljubitelje gozdov. V teh se ni težko izgubiti, pa tudi srečati njene najbolj divje prebivalce – medveda, volka in celo risa.
| Površina: | 90 km2 |
| Najvišji vrh: | 998 m |