Apnenec so zložili v posebno peč, imenovano apnenica, in nato zakurili. Pri tem se je iz apnenca sproščal ogljikov dioksid in nastajalo je žgano apno – kalcijev oksid (CaO). Ko je bil apnenec dovolj ožgan, so apnenico ohlajali nekaj dni. Žgano apno se je nato dalo v vodo, kjer je nastajalo gašeno apno – kalcijev hidroksid (Ca(OH)2).
Podobno kot pridobivanje apna je bilo na Notranjskem včasih močno razširjeno tudi pridobivanje lesnega oglja, saj so prostrani gozdovi nudili skoraj neomejeno količino kuriva. Organizirano oglarjenje se je začelo razvijati proti koncu 18. stoletja. Največji porabniki lesnega oglja so bile fužine, pozneje pa se je oglje večinoma uporabljalo v kovaštvu. Oglje so kuhali iz vseh vrst lesa. Dober oglar je lahko ob dobrem kuhanju in normalnih pogojih iz enega kubičnega metra bukovih drv pridobil okoli 100 kg oglja. Višek v razvoju in proizvodnji je oglarstvo doseglo med obema vojnama. Slabe razmere so namreč silile male lastnike, da so svoje majhne parcele ponudili v nesmotrno izkoriščanje oglarjem.
Kemijska struktura apnenca, surovine za apno:
CaCO3
Kemijska struktura žganega apna:
CaO
Kemijska struktura gašenega apna:
Ca(OH)2
Čas, ki je bil potreben za celoten postopek žganja apna:
Prometne poti na Notranjskem so bile že od nekdaj gospodarsko in komunikacijsko pomembne, saj je bilo tu križišče v smeri od Trsta proti Ljubljani, Dolenjski in Zagrebu, Kočevskem in proti Kvarnerju.
Prometne poti na Notranjskem so bile že od nekdaj gospodarsko in komunikacijsko pomembne, saj je bilo tu križišče v smeri od Trsta proti Ljubljani, Dolenjski in Zagrebu, Kočevskem in proti Kvarnerju. Tako je bilo že v srednjem veku razvito tovorništvo, ki se je postopoma razvilo v furmanstvo (prevozništvo).
Kovaštvo je bilo pomembna obrt, vsaka večja vas je imela vsaj enega kovača.
Kovaštvo je bilo pomembna obrt, vsaka večja vas je imela vsaj enega kovača. V primerih, ko jih je bilo več, so bili ti razdeljeni na orodjarje in podkovske kovače.
Žganje se je kuhalo iz sadja, ki je zraslo v visokodebelnih sadovnjakih kmečkih vrtov.
Žganje se je kuhalo iz sadja, ki je zraslo v visokodebelnih sadovnjakih kmečkih vrtov. Za kuho se je mlelo grintavo sadje, ostalo so pojedli. Zmleto sadje so dali v veliko kad, ga zadihtali (zatesnili) in pustili vreti približno šest tednov. Ko je namočeno sadje dovolj fermentiralo, se je pričelo s kuho.
S postavitvijo meje med Italijo in kraljevino Jugoslavijo po prvi svetovni vojni so naši kraji naenkrat prišli v obmejno področje.
S postavitvijo meje med Italijo in kraljevino Jugoslavijo po prvi svetovni vojni so naši kraji naenkrat prišli v obmejno področje in začelo se je delati tisto, kar se je vedno delalo in se še dela ob meji: tihotapiti. Meja je takrat tekla tik ob teh krajih in glavne kontrabantarske poti v Italijo so tekle čez Javornike.
Polhanje ima v slovenskih krajih, predvsem na Notranjskem, že stoletno tradicijo.
Polhanje ima v slovenskih krajih, predvsem na Notranjskem, že stoletno tradicijo. Prvo pričevanje o lovu in uživanju polhov sega v 13. stoletje, podrobno pa ga je kasneje opisal tudi polihistor Valvasor.
Obstajajo rastline, ki 'jedo' živali? Ja. Presihajoče Cerkniško jezero je dom trem vrstam 'mesojedih' rastlin – srednji in južni mešinki ter srednji rosiki!
Pobočja, ravnice, gozdovi in grape Notranjskega regijskega parka nudijo dom marsikateri vrsti. Tu med množico splošno razširjenih, a nič manj lepih cvetic, uspevajo 'mesojede', redke, ogrožene, zavarovane in endemne vrste.
